Pogosto slišim naslednje stavke: vse naredim, pa ni to nikoli dovolj dobro! Drugi delajo pol manj, pa so vse vredni, jaz naredim vse, pa nič. Slovenci imamo celo pregovor, ki pravi da je dobrota sirota.
»Dober« je nekdo, ki je vedno na razpolago drugim, ki je vedno uslužen, ki se pogosto strinja, je blag, nežen, ugaja drugim, vas postreže, za vas vse naredi. Njegova edina želja je, da so vsi okoli njega zadovoljni. Sebe ne bo nikoli postavil na prvo mesto. Velikokrat o taki osebi rečemo tudi … ampak veš, na to revico se vedno vsi spravijo. Dobrota je res sirota.
Najtežja stvar na svetu je tako dobremu človeku razložiti, da je za svoje stanje sam odgovoren. Res je res težko dojeti, zakaj so ljudje slabi do tebe, če si ti dober do njih.
Kako to zgleda v praksi?
Zamislite si dve roži. Na začetku sta enaki, imata enka lonca, enako zemljo, sadika je iz istega rastlinjaka. Temelje imata enake. Na eni piše JAZ, na eni piše DRUGI. Oseba, ki zanjo skrbi, ima na voljo samo eno zalivalko vode na teden, da obe roži zaliva.
Oseba, ki je dobra, bo torej ves čas zalivala posodo DRUGI. Kaj se bo zgodilo z rožo v tem loncu? Obsijana je s soncem, redno negovana, zanjo se skrbi in se jo redno zaliva. Cvetela bo, kajneda? Se še spomnite lonca z oznako JAZ? Za rožo v loncu JAZ ne ostane veliko vode, če sploh kaj. Kaj se bo zgodilo s to rožo? Kdo razmišlja o njej? Kdo ji daje pozornost? Kdo jo zaliva?
Podobno je tudi z ljudmi. Ljudje, ki so »dobri« tako zelo skrbijo za druge, da pozabijo skrbeti zase. Že sam pregovor pove, da je tak človek na koncu prizadet, ker se mu ta dobrota običajno ne vrača. Saj je dobrota sirota. Sirota pa je zapuščen otrok, prepuščen samemu sebi, zanj nihče ne skrbi. Običajno se nam sirota smili, vendar pa zanjo ne naredimo kaj več, kot da jo prepustimo sistemu ali usodi. Tako je tudi z dobrimi ljudmi. Vzamemo tisto, kar nam ponujajo, ne razmišljamo pa prav dosti, kaj sami potrebujejo. Ker se nam zdi, da so popolnoma nezahtevni in da zase ničesar ne potrebujejo. Saj vendar ves čas pozornost dajejo drugim. Nikoli ne povedo, da bi kar koli pričakovali.
Dobri ljudje pogosto pričakujejo, da bodo ljudje okoli njih vedeli, kaj potrebujejo. To se žal redko zgodi. Če ljudem ne poveste, kaj hočete, ne bodo vedeli.
Začnite postavljati meje. Kaj to pomeni?
Da nehate delati stvari za ljudi zaradi katerih vi potem ne opravite svojih obveznosti in imate zaradi tega težave z nadrejenimi. Recite kdaj ne. Povejte, kaj VI hočete, da naj drugi naredijo za vas. Pustite si pomagati. Dovolite ljudem, da vas razvajajo. Vsedite se na kavo, namesto da bi hiteli iz opravka na opravek. Pojdite kdaj domov, čeprav še ni vse narejeno.
Dovolite drugim, da naredijo napako. Nikoli se ne bodo naučili, če boste stalno popravljali za njimi ali delali namesto njih. Pustite jim, da prevzamejo odgovornost za svoje naloge. Vi pa bodite odgovorni do sebe in svojih nalog.
Ljudje vas bodo veliko bolj spoštovali, če boste znali reči ne in jih pustili, da sami delajo svoje stvari. To je tisti paradoks, ki človeka, ki je dober, največkrat neprijetno preseneti.
