Ljudje smo bitja čustev. Radi se sicer ponašamo s tem, kako odlični smo v razumskih odločitvah, ampak žal, razum pri odločitvah pride na vrsto šele po tem, ko se za nekaj čustveno odločite. Razum vam namreč zgolj razumsko opraviči vašo zelo čustveno odločitev. Nove obleke niste veseli razumsko, pač pa si razumsko opravičite nakup obleke, ki vas je razveselila.
Česa sem se sama bala pri čustvih
Čustva so se meni vedno zdela pretirana. Pri čemer svojih koleričnih reakcij nikoli nisem jemala kot čustvene epizode, ampak seveda kot logočno reakcijo na nek zunanji dražljaj (ta je bil običajno v obliki osebe, ki se ni strinjala z mano ali nekaj naredila tako, kot sem si zamislila, da bi bilo to potrebno narediti). Tudi, če niste glasen kolerik, to še ne pomeni, da ne reagirate čustevno: če se umaknete v tišino, je to čustvena reakcija, če se umaknete iz prostora fizično z energijo zamere, je to zelo čustvena reakcija …
Čustva so naše največje darilo in hkrati največje prekletstvo, saj nas zlahka vržejo v različna čustvena stanja, ki jih ne maramo preveč. Zdi se nam, da si ne moremo pomagati in da pač takšni smo. Določenih čustvenih reakcij nas je sram ali se jih bojimo, sploh na primer jokanja v službi ali pa izražanja jeze.
Spravi čustva pod kontrolo
To je najboljši ali pa najslabši nasvet, kar ga lahko dobite. Odvisno od tega, kako razumete kontrolo.
- Če je za vas kontrola enako zatreti čustva je to zelo zelooo slab nasvet.
- Če je za vas kontrola enako razumem svoja čustva, sprejmem jih in reagiram zavestno, potem je ta “kontrola” prava.
Zakaj čustev ne zatiramo
Čustva so energija. Energija nikoli ne gre v nič. Če jih zanikate ali zatirate, to ne pomeni, da bodo izginila. To samo pomeni, da so se “potuhnila” in da bodo enkrat, običajno takrat, ko boste najmanj želeli (doma, po službi na otroke ali partnerja), izbruhnila nekontrolirano.
Če ste jezni, potem ste jezni. Jeza ne bo čudežno izginila, če si boste govorili, da zdaj pa niste jezni. Saj ste najbrž že kdaj poskusili to tehniko zanikanja, ne? Pa štetje do in od 10, pozitivne misli v dani situaciji, pa tiščanje nohtov v dlan, da ja ne bi vzrojili? Mogoče vam je uspelo jezo premakniti v vaš želodec ali v žolč, da vas je malo zapeklo ali pa ste jo postavili na ramena. Ampak, ko ste prišli domov ali pa vas je poklicala mama, ste napetost spraznili tam. Moja mama je bila žal velikokrat žrtev zatajene jeze, strahu, besa, in raznih drugih občutkov, ki sem jih želela skriti, potisniti ali zanikati. Ne pomaga. Občutek je tu in ne bo čudežno izginil.
Kaj pa lahko naredite?
Pomenite se s svojimi čustvi. Ne, nisem zmešana. Pomislite nase, kakšni ste, ko besnite ali pa se umikate pred svojimi bližnjimi in jih kaznujete za nekaj, kar nima nobene veze z njimi. Kaj ni njihovo dobro počutje ob vas vredno, da se pomenite s svojimi čustvi?
Vprašajte jezo, kaj vam želi povedati? Vprašajte strah, zakaj se je pojavil? Zakaj se počutite krive, žalostne, ne dovolj dobre, ne dovolj sposobne, zanikane, zatajene?
Vsaka medalja ima dve plati
Vsak vaš občutek ima dve plati. Jeza je ena plat vas. Če bi jo obrnili, kaj je na drugi strani? Je to strah, krivica? Jeza je eno najboljših čustev, kar jih imamo. Ščiti nas pred krivico in pred tem, da nas ljudje dajejo v nič. Strah pred njo in pred tem, v kaj bi se lahko spremenila, ne bo zmanjšal jeze. Če se bojite, da bi vas jeza naredila v nasilno osebo, se vprašajte, kaj je na drugi strani nasilnega vas. Če ste stalno v tej pasivni mirni verziji sebe, ki se boji postaviti se zase, to tudi ni ok. Najdite ravnotežje. Včasih je prav udariti z roko po mizi. Nikoli pa ni prav udariti po drugem bitju.
Ko se boste naučili razumeti svoja čustva, od kod prihajajo, kaj vam govorijo o vas in o vaših vzorcih, boste lahko zavestno reagirali na zunanje dražljaje. To je tisti način “kontrole” čustev, ki si jo želite.
KLAVDIJA.
Zadnjič mi je rekla kolegica, ki se veliko ukvarja prav s tem, da so potlačena ali zanikana čustva kot bumerangi: bolj kot jih tiščimo stran, bolj se vračajo. Trkajo nam po oknih in so vedno večja in strašljiva. Vedno bolj se jih bojimo, saj vemo, da imajo neskončno moč. In to nas plaši. Zelo se strinjam z njo.
Pri čustvih je tako, da bolj kot jih poznamo in bolj kot vemo, zakaj se nam pojavljajo, boljši prijatelji bomo in manj nas bodo metala iz ravnotežja. Večkrat bomo lahko zavestno reagirali in ljudje nas ne bodo mogli (ali nas bodo težje) sprovocirali. Predstavljajte si sodelavca ali sodelavko (ali koga drugega), ki vas stalno spravlja ob živce. Kaj, če vas ne bi več? Kako lepše bi bilo vaše službeno (ali domače) življenje, če bi to obvladali? Pogovorite se s svojimi čustvi.
Še nekaj naslovov dobrih knjig, ki jih lahko vzamete v roke:
Gašperlin, Izidor: Čutim, torej sem.
HEY, Louse: Življenje je tvoje (klasika, kratka ampak odlična)
Pinkola Estés, Clarissa : Ženske, ki tečejo z volkovi
Myss, Caroline: Arhetipi – Kdo si?
Pravljice: Pepelka, Sneguljčica
Napišite v komentar še vi tisto svojo knjigo, ki vam je najbolj pomagala.
