Zadnje dni veliko razmišljam o ženskah in našem načinu doživljanja sveta. Opazujem ženske, ki so se opogumile in povedale za zlorabe, ki se jim dogajajo. Iskreno jih občudujem. O tem sem govorila s prijateljico, ki je rekla nekaj, kar se sliši neverjetno, ampak je še kako res: “Ženske pogosto zamahnemo z roko in gremo čez vse zlorabe, ker če bi se jim aktivno posvečale, bi se ukvarjale samo s tem.”
Mene je njena izjava šokirala in sem že naredila tisti “ma daj ne seri” izraz. Potem je razložila dalje. “Ženske smo pogosto zatirane na razne načine. Iz nas se norčuje, ker smo ženske, ob nas se meče opazke, ki so lahko naravnane seksualno ali seksistično – od tega, kako vozimo, do tega, kako izgledamo, do tega, kako smo pametne ali nismo, do tega, koliko smo sposobne, …, kar se dogaja tudi moškim, seveda. Tukaj se sploh še ne pogovarjamo o tem. Vsaka ženska ima za seboj zagotovo najmanj eno izkušnjo, ko je nekdo vstopil v njen osebni prostor in se je zaradi tega počutila neprijetno. V naši družbi je to tako zelo “normalno”, da zamahnemo z roko in rečemo, Eh, saj ni bilo tako hudo.”
Zdaj, ko se ženske končno opogumljajo in postavljajo meje, kaj je ok in kaj ni ok, so deležne veliko komentarjev. Od podpornih, do tistih, ki jih zatirajo. Ti prihajajo od moških, kar nekako še razumem, saj ne morejo razumeti, kako je biti ženska in kaj zate pomeni neprimerno dotikanje, ogovarjanje, vsiljevanje fizično ali mentalno, …, do tistih, ki smatrajo, da bi se morale te ženske zadržati in potrpeti ali pa povedati takrat, ko se je zgodilo, do tistih, ki žal bolečino žensk izrabljajo za nizke maščevalne igrice.
Javno pokazati svojo ranljivost je najbolj pogumno dejanje v družbi, ki se ranljivosti boji ali jo smatra za šibkost.
Kje se ta pogum začne graditi?
Pogum za postaviti se zase se gradi v otroštvu. Razmišljala sem o sebi in o tem, kam sem šla po tolažbo, ko se mi je zgodilo kaj, kar ni bilo ok na katerem koli področju v življenju. Rezultati so bili šokantni: če je bilo res hudo, nikamor. Zaradi sramu. Če je bilo manj hudo, k prijateljicam. Tistim trem, ki jim brezpogojno zaupam in vem, da se ne bodo odvrnile od mene. K njim sčasoma pridem z vsem in neskončno sem hvaležna, da so.
Radi rečemo, da lahko vedno prideš domov in vse poveš. Pa je to res?
Nisem prepričana, da smo ženske vzgojene v zaupanju, da lahko pridemo domov z na primer “sramoto” spolnega nadlegovanja. Lahko smo mentalno zlorabljene, lahko smo fizično zlorabljene, ampak spolno vsiljevanje pa ni v tej skupini. To področje je tako zelo povezano s krivdo in sramoto, da se o njem ne govori. Da se raje “zatuška” in skrije, da ja ne bo kdo izvedel. Ker se običajno javnost obrne proti osebi, ki se ji je zgodila krivica. Niso še tako daleč časi, ko je bil nezakonski otrok največja sramota na tem svetu. Niti tisti, ko je bila ženska sama kriva za vse, kar se ji je zgodilo.
Se vi ali vaša hči počutite dovolj varni doma, da bi povedale?
Nekega popoldneva sem govorila z znanko o njenem novem fantu. Ni ga še predstavila doma. Fant je bil super, ona ob njem slišana, srečna, izpolnjena. Imel je samo eno “napako”: odpeljal bi jo od doma, pa je bilo namenjeno, da ona tam ostane.
Ker se meni to ni zdela ravno težava, sem ji to tudi povedala. Ker sva bili v avtu nisem videla njene stiske, dokler ni rekla: “Ma ti ne veš, kako bo to moj oče sprejel. Ne bo fajn.” Pred njo je bila velika odločitev: da se odloči po srcu in izgubi podporo družine ali se odpove srčni želji in ohrani družino. Tako je to dojemala. Ste bili kdaj v takem precepu? Se počutite v družini dovolj varni, da jim zaupate, da bodo stali ob vas?
Ti pa res ne razumeš heca …
Potem sem se spomnila zabve z moškim, ki je preprosto nagnusen s komentarji in obnašanjem. Komentraji, ki se jim je celotna družba smejala in niti najmanj ni bila pozorna na to, da sem bila z vsakim komentarjem ponižana in prizadeta, so bili neverjetni. Od javnega poziva k seksu, do komentiranja o mojem samskem stanu in po njegovem mnenju, pomanjkanju posteljnih aktivnosti in kako mi on pri tem lahko pomaga, …, vse to je trajalo nekaj ur ob prisotnosti skoraj vse moje družine. Ne vem čisto, kaj je bolj bolelo, komentarji ali smeh vseh zbranih. Meni ni bilo nič od tega zabavno. Ko sem ga po nekaj urah zabila z besedami, sem bila deležna kritike: “Ti pa res ne razumeš heca”. Meni ni bilo nič smešno. Ni se končalo, dokler se nam ni pridružil bratranec, ki je temu naredil konec. Mene se žal ni jemalo resno.
A zakaj nisem šla iz te “zabave”? Iskreno zato, ker nisem želela prizadeti ogranizatorja.
Prepričana sem, da ta ista oseba podobno nadleguje tudi druge ženske. Morda je pogumen samo ob tistih, ki nimajo partnerja. Ne vem. Naj se javi ženska, ki še ni imela take izkušnje?
Čisto na svojem primeru sem videla, da se je težko postaviti zase. Najpogosteje nimaš zaledja in sprejeti moraš, da boš, ko boš povedal/a, lahko ostal/a sam/a proti vsem. Če imaš srečo, bodo ob tebi tvoji prijatelji. Zato občudujem ženske, ki povedo. Imajo vso mojo podporo. Njihov pogum je neverjeten.
Razumem, da je o takih temah težko poslušati, saj, ko se začne o njih govoriti, navrejo spomini na podobne situacije. Vedno znova sem presenečena, koliko je tega, pa se mi najhujše, hvala bogu, ni zgodilo. Ene se s tem soočamo boljše, druge slabše. Ljudje se še nismo navadili dejstva, da smo povezani in da se vse, kar se dogaja enemu, v resnici dogaja vsem. Kolektivna zavest se tako odpira in širi.
Vsak, ki je prebral ta sestavek, si je izoblikoval svoje mnenje. Velika večina žensk se je najmanj enkrat srečala z vsem napisanim. Največkrat je to spravila nekam pod preprogo, kjer so tudi vse ostale podobne situacije. Ker, če bi se z vsako situacijo aktivno ukvarjala, bi dejansko, kot je povedala prijateljica, “lahko samo to delala“. Zato se mi zdi prav, da ženske podpremo tiste ženske, ki zmorejo ta pogum in jim stojimo ob strani. Pa ne gre za kazanje s prstom na moške. Niso vsi moški taki in niso vse ženske žrtve. Je pa morda končno nastopil čas, ko bomo lahko postavile meje. Skupaj.
Vsak lahko začne doma. Vzgajajte svoje otroke tako, da se vam bodo lahko zaupali. Otroci se učijo z gledanjem. Vse kar počnete, podpirate ali obsojate, vidijo. Tako se učijo, kaj je sprejeto in dovoljeno in kaj ne. Tako postavljate pravila, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Ni pomembno to, kar govorite. Pomembno je, kako se obnašate in kako delujete do ljudi v težkih situacijah.
Vabim vas, da tudi sami naredite vajo: kam greste, ko se vam zgodi krivica? Če imate otroke, bi ti prišli k vam?
O temi sramotenja in zakaj smo velikokrat tiho in potrpimo, sem pisala tudi TUKAJ.
