Brez imena

Ljudje smo včasih prav zanimiva bitja, želimo si spremembe, želimo si drugače... a se ustavimo pri vprašanjih KAJ in KAKO? Imamo idejo, a se ponovno ustavimo pri KAKO in S ČIM? Vedno znova zmoremo poiskati še tako majhen izgovor, da nam ni potrebno tvegati. Hkrati pa iščemo načine, ljudi, svetovalce, ki bi nam pomagali. Morda pa imajo čarobno paličico.... Morda pa se po tem srečanju zbudim in vse bo drugače, preizkušnje bodo za mano in živela bom srečno do konca svojih dni. Ja tudi sama nisem bila nič drugačna. Zavijala sem se v vlogo trpeče žrtve, vedno znova iskala poslušalce in premlevala iste težave, probleme. Jokala, objokovala, se smilila sama sebi. Pa vendar ostajala na istem mestu, brez spremembe, zaradi tistih vprašanj KAJ; KAKO; S ČIM.... Vse dokler nisem spoznala, da ne bo in ne more nihče namesto mene. Da moram jaz narediti korak, da moram jaz biti tista, ki naredi spremembo. In sem jo.... Korak za korakom, kot pravi Klavdija. Le da do sedaj na te korake nisem gledala na ta način. Veliko oseb sem spoznala v tem času, ki so mi vsaka na svoj način pomagale, svetovale in odpirale oči. Predvsem pa sem pričela spoznavati sebe, svoje sposobnosti. Stopila sem iz tiste vloge uboge žrtve. Pa ne, da se v njej ne znajdem več, pa še kolikokrat. Le da jo sedaj zmorem prepoznati in na nek način stopiti iz nje. Če ne gre, pa pokličem Klavdijo. 😉